je dobila ime po Jurčičevi povesti Kloštrski žolnir, v kateri se glavni junak, gozdarski inženir (žolnir) zaljubi v lepo kostanjeviško dekle Katico. Žolnir naj bi bil Josef Ressel, ki je v teh krajih na reki Krki preizkušal svoj izum, ladijski vijak.
Leta 1892 je gostilno v hiši odprl Aleksander Gregorič. Z ženo Elizabeto sta bila predana gostinca, med 2. Svetovno vojno sicer izseljena, vendar sta tradicijo nadaljevala takoj po vrnitvi. Sin Aleksander, ki je z ženo prevzel lastništvo, je gostilno sicer po 4 letih zaprl, a jo je hči Fanika z možem Ottom obnovila in zopet odprla leta 1977. Požar leta 2010 je zahteval še eno obnovo. Pogumno in s podporo vse družine in sokrajanov sta se gostinca spet lotila izziva v želji še bolje poskrbeti za svoje goste in nadaljevati tradicijo gostilne, nekdaj priljubljenega postanka za romarje proti cerkvi Matere božje na Slinovcah ali Lurdu pri Šentjerneju, ki so se radi okrepčali s takratno popotniško ponudbo – golažem ali obaro z ajdovimi žganci. Danes so želje in okusi malenkost drugačni, a se pri Žolnirju poleg ponudbe mednarodne kuhinje še ohranja dolenjska kulinarična tradicija.